Godvanje sv. Janeza Napomucena.		
Jezik človeški dvojna žila dobrega ino hudega napravila.		
Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim ga hočem hvaliti.
Gospod, kdo bo prebival v tvojem šotorji, kdo bo počival na tvoji sv. gori? On ki nedolžno živi ino pravično dela, ki resnico iz svojga srca govori, kteri s svojim jezikom goljufno ne ravna.

Uvod		
Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi, najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva, dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetle zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi pot proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;– mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira, dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.–
Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji, ino hodiš po mraki življenja posvetnega proki obljubl[j]eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo sonce belega dneva tamkaj v živl[j]enju novemu.–
Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi tajiste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi	obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno hoditi pomaga, ino priti za njim v kralestvo živlenja večniga. – Črez vse razveselimo se dones, bratje in sestre tudi mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Janeza Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot skoz sedajni zapelivi svet se pogublenju večnemu otet ino za kratkim potom tega živlenja svojo plačilo pri ljubemu Očetu prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno častimo.		
Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povekšavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem,	ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi njegovo čast povekšovati, dokler njo sam Vsegamogočn … i skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, – le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. – “Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl[j]enje; to bi si mogli za našo živlenje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli. Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhovskega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel, kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza storiti želim no prosim.		
I.		
Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho zaleti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel spremeni, jezar ino jezar premožnim v eni kratki uri beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke	naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka zaseka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živlenje. Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra gorečega ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo; katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udov človeškega trupla najmanjši ino najvekše reči naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega	žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudobni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša. “Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živlenja zažge, ino od samega pekla prižgan.” Jak. [3,5–6]	

Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje, al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki trijé hudobije in pogubljenja, katerih prva žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim	lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlahnim darovam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obogatil, je žlahni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s srcem seznani ino razveseli, duša združi z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. 		
Kakor je Oče nebeški človeku dal za temno noč svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je njemu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hudoben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača, sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo; Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”.	Ps. 5.7.
Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje.		
Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi, z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav in zadovolen živi; – tok izvirajo po jezik človeškem žlahni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje jeze podere ino s svojo smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože povali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. – To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori, pokončava kralestvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše

Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona	poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet porodi, nima drugega kakor živlenje, – Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje, da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več vela, kakor polne skrinje žlah[t]nih kamnov. Človek si		
mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade, pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme človeku poleg premoženja tudi živlenje. – Oj kolko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo; – al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije skoraj ni, ker bi za poštenje svojega bližnega hudobni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam kratkočasa ne delali. – Tukaj malopridni človek Navada s svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice zamišlava, zato da bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj en sitni besedlivc slabosti svojega bližnega povekšuje, da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovornega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi	mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovarša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno živlenje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor jezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard, “je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smradom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj		
jezik brusi, kar je že dolgo pozableno pred Bogom ino ljudmi še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez števila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.		
	
Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si mora brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben, ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski
od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda; to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je mladenču poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita, ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva? Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim naredil, ki se nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil,	ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje podpihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet malo na njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša, ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi.	
Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira, ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. –	Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? –	Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje, ki telesno živlenje jemlejo, s težkim ojstrim kolesom od uda do uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji, ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živlenje nič ne vela; – Za kolko hujše ino strašnejše reči bodo mogli pred sodnim
stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril, s katerim je tolko hudega govoril. Strašni odgovor čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo	moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla, ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, ogenj pogublenja nikdar ugasnil ne bo. – Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami! Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti, zavoljo požrešnosti, nečistosti, jeza in sovraštva, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam, klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih; ino kdo izmed vas ni še več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me, da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več		
…		
Oj preuboge duše, vi, ki drugači brumno živite, častite Boga, bližnim radi dobro storite, v srce se meni usmilite, da bi pogublene ble, ki tolkokrat s svojim jezikom grešite, grešite, da sami ne veste kedaj, zato ker je svet že tok greha navajen, zato ker se človek še od lastnih starešov tok navuči, malokdaj pa za to pravo posvari. – Vam za vučenika dones izročiti, vam za priprošnika priporočiti hočem dones sv. Janeza, da vam po njemu pokažem svoj jezik pravično ravnati k časti Bogu, in dušam k izveličanju. "Blagor mu, kdor se ni v jeziki pregrešil"; kakor sv. Janez Nepomuk.	

II.		
Zverina po svojih brlogah rjove, ino človek nje ne zastopi; – neumna živina cvili ino skomuca, povedat ne more, kaj njo boli. Le človek, on, prežlahtna stvar izmed vseh stvari, le on od Boga to neskončno veliko dobroto ima, da svoj jezik obrne, svojmu bližnemu svoje misli in želje živo pove in pred oči razgrne, njemu razodene, kar želi, potolaži, kar ga boli; – brat brata, sestra	sestro zastopi, se usmili, ino njemu pomaga. – Z jezikom svojim kliče človek kakor božji otrok, Aba, ljubi Oče! svojga Boga, njega hvali ino časti; – le on zažene ino povzdigne svoj glas izmed vseh stvari ino ga združi med angelsko petje, s svojim jezikom nareja Bogu čast ino bližnemu svojmu veselje. Oj veselite se tolkega božjega dara, bratje ino sestre moji, k božji časti ino svojmu izveličanju ga vselej obrnite, kakor sv. Janez Nepomuk, katerega sv. jezik je bil en živi studenc božje časti ino izveličanja človeškega, od rojstva do smrti, ino tudi po smrti je za razgled. Na Češkem (v Pemski deželi v leti 1330) rojen od svojih brumnih starešov, ne skoz neugnano sladnost, ampak
od Boga z molitvijo sprošen, zupet k časti Boga ino Marije je bil od starešov zupet izročen, za katero fantiča izredita, sta obljubo storila. – Tok bi morala biti molituv začetek vaše ljubezni zakonske, ne pa živinsko poželenje, – vaša prva obljuba pri rojstvi otroka ga k božji časti zrediti, ne pa bogate ino imenitne pred svetom storiti, tok bi bli otroci vaše naj lepše bogastvo, – njih lepo zadržanje nar vekša žlahnija vašega stanu.		

Mlado drevce že pokaže v mladosti, kaj za eno sadje bo odraščeno nosilo; – pokazal tudi mladi Janez je, kaj bode enkrat iz njega še. Kar se je na šole podal, najpopred je skrbel, da je k sv. meši strečti	znal ino stregel zvesto ino veselo, šele komaj tolko, da je na oltar dosegel. Tudi vaši otroci pokažejo že v svoji mladosti vse svoje dobre ino hude lastnosti; al’ to da vi stareši v svoje otroke slepo zaljubleni, le dobre gledate, zanikrne pa vse hudo pregledate. Vrtnar pregleduje svoje drevesce, obrezuje škodljive vejce, – tok storiti s svojim otrokom bi morali stareši tudi vi. V mladosti se kaže nad otrokom jeza, lažnivost, opravlivost ino besedvanje, v mladosti jih posvariti, poštrafati in podvučiti je vaša dolžnost, zakaj brzda viža konja, jezik vodi človeka, al’ obedva moraš v mladosti na to dobro navaditi, ako se tebi razvadi, zamujeno na vselej ino prepozno bo. 	

Kakovi je človek v svojim samiškemu stani, takovi večdel tudi ostane, naj nastopi duhovski ali zakonski		
stan. Brumen ino svet je sv. Janez kakor mladenč, resničen ino pravičen je tudi kakor božji namestnik ostal. Neprenehano je bilo njegovo prizadevanje božjo čast povzdigvati, grešnike svariti, nevedne podvučiti ino duše svojih ovčic izveličat. – On se ni bal resnice povedat, on ni govoril le tako, da bi ljudem dopadel, ampak hudobnem kralju je naravnost njegovo hudobijo očital, rekoč: “Tvoje djanje je krivično, hudobno tvoje živlenje, gotovo, ako se ne poboljšaš, tvoje	pogubljenje. – Ti pak svoj jezik le po vetri tega sveta		
obračaš, govoriš – ne to, kar je resnica, ampak, kar veš, da drugim dopade; se ne bojiš svojga bližnjega ob
poštenje spravit, bojiš se pa hudobnežu zamerit. – Govori resnico pred Bogom ino ljudmi, naj bodo, kdor si	hočejo, saj niso več kakor Bog, ki od tebe resnico želi; – Ako ne veš dobrega od svojga bližnega pravit, tok že raj vse hudo zamolči; – zakaj, če tebe tvoji naprejpostavleni ne prašajo, al’ stareši od vsega tega ne vejo, katerim samim si dolžen pregrehe bližnega razodeti, da bi njega poboljšali, ti pa sam za sebe en svet zadržati si slišal, tok je tvoja dolžnost, da vselej molčiš slabosti svojega bližnjega, zakaj, ako je tvoj bližnji padel, ne hodi okolj pravit, da leži, ako njemu sam pomagat zamoreš; ako pa ne moreš, povej njegovim ljudem, da njega vzdignejo, – drugim pa molči; pobolšaj ga raj, kakor bi nj[eg]a skoz obnašanje, takim, ki jim nič	v mar ni, še le pohujšal. – Al’ težko je tebi molčati, kar enkrat od svojga bližnega veš; rad bi se iznebil svoje teže, kakor deževni oblak svoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi prašajo, ino se od tega al’ unega pogovarjajo, da bi, kar veš, tudi ti ne zinal. – Naj tebi bo težko, kakor hoče, molčat je tebi mogoče, kakor sv. Janezu Napomucenu, ki je raj vse prebil, kakor bi bil poštenje cesarice razglasil. –	
Sv. Janez od Boga razsvetlen vučenik od cesarja Venčeslava, dokler je njegove nauke poslušal, štiman ino povikšan je bil, od brumne cesarice za spovednika izbran. – Hudobni Večeslav je božjo besedo poslušat opustil, se od Boga ločil, hudoben postal, tudi ni mogel trpeti, da bi kraljica, žena njegova, pravična ostala.	Tok daleč se zgubi, ki službo božjo zapusti, kakor malopridni berač. On pokliče brumnega Janeza, praša – sili, kaj se je cesarica spovedvala – z dobrim, – s hudim – z železjam – s prešami; – Janez molči, ker bi se poštenje bližnjega omadeževalo. – Srditi kralj ga postavi pred sebe, na eno mizo kupe česti, dragocenosti, na drugo orodje marter, meč etc. Janez molči, le za poštenje govori. –
	
Kralj ga pusti na prešni stol djati, vse žile raztegnati ino z gorečo smolo žgati; al’ od Janeza le nič ne zve. – Ves peneč od peklenskega srda ga reče trinogom zgrabiti, zvezati	ino črez visoki most ponoči v Moldave velko vodo vreči. – Tukaj poglej, kolko poštenje tvojega bližnjega vela, da sv. Janez zanj svojo živlenje da; – kako lahko ga pa varješ ti, samo da le hudoben jezik molči. – Al' kaj za eno plačilo bo pravičnemu zagovarjavcu, ki varje bližnjega dobro ime ino svoj jezik le za dobro obrača? Glej! Temna je noč, k[a]r sv. Janeza vtopijo, al’ svetle luči temno noč razsvetlijo, se okolj njegovega trupla svetjo ino ljudem nedolžno umorjenega pokažejo. Velki mašniki pridejo, z veliko čestjo njega telo pokopajo ino z velikimi čudeži njega Bog počasti. Že je	545 letov ino še kaže njegov frišni jezik, v kolki časti Bog tajistega ima, ki s svojim jezikom pošteno ravna. Tudi tebe čaka obilno plačilo v nebesih, ako svoj jezik k božji časti ino izveličanju svojemu ino drugih obrneš; tudi ti boš v Očetovi hiši enkrat s sv. Janezom Napomucenom prebival, ako se greha s svojim jezikom varješ, zakaj: “Kdo bo prebival”, veli sv. pismo “v tvojem šotorji, kdo bode na tvoji sveti gori počival? Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično dela, kateri resnico iz svojega srca govori, kateri s svojim jezikom golufno ne ravna.	

Sklep		
Kar bodeš tukaj, o človek, s svojim jezikom sjal, to bodeš tudi tamkaj žel. – Povzdignej se tedaj s svetim
Janezom, saj za naprej, ako nismo dozdaj, mi slabi črvički v prahi te zemlje k božji časti, ino k našemu	časnemu ino večnemu pridu, saj Oče mili tok ljubeznivo posluša molenje svojih otrok; ne zamudimo s svojim jezikom	popravlati, kar smo hudega storili, pa tudi ne obvupamo, ako smo ravno hudo grešili; saj je Janez Nepomuk naš pomočnik. Ti sv. Janez, goreči vučenik vse resnice, sprosi nam milost, hudojezičnikom, da svojo hudobo spoznajo, sprosi zavupanje cagovitim, da v …svoji pokori ne onemagajo, kaže s svojim prstom molčati obrekvavcam, – tolaži žalostne obrekvane, da se potolažjo, kaj so moral po nedolžnem za poštenje trpeli. – Ino ti Oče nebeški, daj nam vsem svojim otrokom	svojega jezika žlahtni dar prav držati, naj bo češčeno ino hvaleno tvoje sv. Ime že tukaj na zemlji, dokler enkrat z jezikami angelskimi tebe na večno hvalimo. Amen.